Uradna stran Moškega rokometnega kluba KRKA - MRK KRKA

Članska ekipa našega kluba bo jutri (petek, 5.2.) ob 19.15 v Športni dvorani Marof odigrala tekmo 12. kroga 1.B državne rokometne lige, sicer prvo tekmo po mesecu in pol tekmovalnega premora. Kako uspešne so bile priprave, bo pokazala že tekma proti Alplesu iz Železnikov.

Po premoru zaradi poškodbe pa se na parket vrača tudi 31-letni Aleš Sirk, najbolj izkušeni igralec v dresu MRK Krka. V zadnjih dneh ga sicer muči tudi prehlad, tako da (kot pravi sam), ne ve, koliko bo na prvi tekmi že igral, vsekakor pa se s soigralci in navijači nadeja nove zmage. V nadaljevanju si lahko preberete intervju, ki je nastal pozno jeseni, vezan pa je na njegovo dosedanjo športno pot.

Njegovi začetki kariere segajo v otroška leta, ko je v Sevnici od očeta prevzel navdušenje nad rokometno igro. »Kakšnih dvajset let nazaj je bilo to, takrat smo imeli v Sevnici odlično vzdušje, super trenerja, tako da sem lahko tudi hitro napredoval.« Iz Sevnice ga je pot vodila v Velenje, kjer je igral 8 sezon in z Gorenjem osvojil tudi naslov državnega in pokalnega prvaka. V sezoni 2009/2010 pa je okrepil MRK Krka.

Kaj bi rekel, da ti je ukvarjanje s športom prineslo v življenje?

Veliko življenjskih stvari. Timsko delo, zavedanje, da se je treba podrejati ekipi, spoštovanje do starejših, poštenost, vztrajnost. Take stvari lahko človeku samo koristijo.

Lani si z Gorenjem iz Velenja osvojil naslov državnega prvaka. Kako to, da ob takem uspehu nisi denimo odšel v tujino ali ostal v klubu, ki cilja na vrh državnega prvenstva, temveč si prišel v Krko, ki pomeni nižji rang tekmovanja?

Vsekakor je preskok, in to velik. Kot dan in noč sta 1.A in 1.B liga. Mene je v Novo mesto predvsem vlekla mlada in perspektivna ekipa, saj gre za eno najbolj obetavnih ekip v Sloveniji. Je pa res tudi to, da si pri 31-ih letih niti nisem več želel iti v tujino, čeprav je nekaj ponudb bilo. Rad sem doma. Prepričali so me tudi drugi dejavniki: trener Benjamin Teraš, korektni odnosi in urejeno delovanje kluba.

Kako se počutiš v kolektivu kot je Krka?

Odlično. Lahko rečem, da sem vesel, ker sem tu. Smo homogena ekipa, čeprav je razlika v letih precejšnja. Dobro se razumemo, vse pohvale zaenkrat, res.

Se na tekmo oziroma na nasprotnika pripravljaš na kak poseben način?

Niti ne. Rad pogledam posnetke tekem od ekipe, s katero se bomo pomerili, tudi v klubu večkrat nasprotnika analiziramo skupaj. Je pa morda moja prednost pred drugimi s psihološkega vidika, ker so mi tekme postale kot že nekakšen ritual. Na dan tekme običajno vstanem prej kot sicer, ne poležavam predolgo, ker to za mišice ni dobro. Obvezno si dve uri pred tekmo privoščim skodelico kave, zato se iz Loke pri Zidanem Mostu, kjer živim zadnji dve leti, raje pripeljem toliko prej, da imam čas še za to.

Kako pa najraje preživljaš svoj prosti čas? Kaj te sprošča, razveseljuje, navdušuje?

Igranje električne kitare mi je v veliko veselje, da o trenutkih z boljšo polovico ne govorim. Z ženo Sento greva rada na sprehod, v kino, na kakšno dobro večerjo… Tudi tenis rad igram, ampak to ne v času sezone, temveč bolj v dopustniških dneh, da ne tvegam kakšne poškodbe.

Imaš v rokometu še kakšno neizpolnjeno željo?

Vedno si postavljaš cilje, kakršne si pač lahko. Trenutno je pač to povratek v prvo ligo, pa tudi to, da napredujemo kot ekipa, da mlajši igralci dozorijo. Lanska sezona je sicer na marsikomu od njih pustila sledi, ker je bilo precej porazov z enim golom razlike. Ampak po drugi strani je ekipa podobna lanski, mnogi so se od lanskih tekem v višjem rangu tekmovanja ogromno naučili.

Kaj bi svetoval mladim športnikom in njihovim staršem?

Mislim, da če si res želijo igrati rokomet, morajo vztrajati na svoji poti, pa rezultat zagotovo pride. Vedno pa si sam tisti, ki bo odločil, ali boš vsak trening delal maksimalno, ali boš poslušal trenerja in starejše igralce, ali pa boš delal nekaj po svoje. Gotovo pa imajo veliko vlogo tudi starši. Njihova podpora je več kot dobrodošla, zna pa biti moteče, če so njihove ambicije višje kot so želje otrok. Tudi starši morajo vedeti, da ni dobro, če otroka kritizirajo v zvezi z igro na parketu. To je delo trenerja in starši bi morali trenerju pustiti, da svoje delo opravlja suvereno.