Intervju z Janom Jurečičem

Novomeščan Jan Jurečič je po končani sezoni 2016/17 odšel iz matičnega kluba, kjer je v zadnjih dveh, treh sezonah s svojimi bleščečimi predstavami krojil dobre rezultate, vseskozi pa je bil tudi eden najboljših strelcev lige. In prav to so opazili v marsikaterem klubu pri nas in v tujini, a se je na koncu zanj ogrel aktualni državni prvak in serijski zbiralec slovenskih lovorik, rokometni klub Celje Pivovarna Laško . Poleti se je Jan preselil v mesto ob Savinji, kjer skupaj s soigralci kuje novo zgodbo o uspehu.

 Kakšno je počutje v Celju, kako si se navadil na življenje v mestu rokometa in kako se počutiš po skoraj štirih mesecih bivanja v Zlatorogu, ki je postal skorajda tvoj drugi dom ?

V Celju, kjer stanujeva skupaj z dekletom se počuti dobro. Celje kot mesto sem že prej poznal, tako da kakšne pretirane spremembe ni. Ekipo in igralce v Celju sem že poznal in moram reči, da so me super sprejeli in mislim, da smo dobra klapa, kar se pozna tudi na igrišču.

Klub, v katerem boš preživel najverjetneje naslednja tri leta, igra v ligi SEHA in Ligi prvakov. Te je bilo strah zaigrati na tako velikih tekmovanjih pred nekaj tisoč glavo množico, je bilo prisotne kaj treme pred številnimi velikimi oz. zvezdniškimi imeni?

Ja, na začetku sem bil zelo nervozen, sploh v začetku julija, ko so se začele priprave, sem veliko razmišljal o nasprotnikih, golmanih. Do takrat sem jih imel priložnost videti in gledati samo preko televizije in nisem si predstavljal, da bom lahko proti tako velikim ekipam, ki imajo vrhunske posameznike, sploh kdaj igral, a sem se glede tega sprostil na treningih. Ne bom pa zanikal, da nisem imel pred njimi treme, tiste pozitivne. So le vrhunski igralci, po drugi strani pa je tukaj še publika. Obisk, sploh na tekmah v Ligi prvakov, je za naše, slovenske razmere nepredstavljiv. Igrati v nabito polni dvorani, ki sprejeme deset, petnajst tisoč ali več gledalcev je nekaj nedojemljivega, enostavno moraš to občutit. Večkrat se spomnim moje bivše dvorane Marof, ko je bil recimo kak derbi in se je zbralo veliko ljudi, je bilo igrati čisto drugače, saj je bilo dovolj glasno in kot sem že povedal, je občutek res dober. Na primer, ko smo gostovali v Flensburgu, je bilo v dvorani kakih dva tisoč ljudi. Ko smo bili mi v napadu, so bili gledalci tako tiho, da si slišal vsak premik stola, vsak korak in zdelo se mi je, da smo v gledališču in ne na tekmi. Čuden občutek, res. Po drugi strani pa je bila zgodba čisto drugačna v Kielu, kjer je bilo okoli devet tisoč ljudi v dvorani in so celo tekmo navijali. Ta občutek je res dober.

Si se navadil tempa tekmovanj, potovanj? Kako to vpliva nate, oz. koliko ti to pobere energije?

Ja, to je zame nekaj novega, velik preskok iz neke cone udobje. A sem konec koncev za to, kar sedaj doživljam le garal, da sem prišel na ta nivo, če hočete profesionalizem. Se je pa bilo treba kar navadit. Če pomislim nazaj, ko sem imel recimo v Krki člansko tekmo v soboto, naslednji dan pa še mladinsko kje v gosteh, je bil to zame že velik napor (smeh), a se vsega navadiš. Res je veliko potovanj, sploh če gremo na pot ob kakšnih nemogočih nočnih urah ali zgodaj zjutraj. Potovalke in kovčki se z opremo polnijo že tedensko. Je naporno, a hkrati Izkušnja, ki je ne bom pozabil.

Lahko zaupaš, kako poteka tvoj dan.

Večinoma treniramo dvakrat dnevno. Moj dan nekako izgleda tako, da grem na dopoldanski trening, sledi kosilo, počitek, trening, kaj pojest in če ostane še kaj časa, se družimo s soigralci. Tako nekako (smeh).

V Celju te veže dvoletna pogodba z možnostjo podaljšanja. Kje se denimo vidiš čez nekaj let?

Upam in želim si, da bi v Celju napredoval in mogoče podpisal pogodbo še za kakšno leto, dokler me ne opazijo drugi klubi. Imam pa željo igrati v kakšnem kvalitetnem klubu v Evropi, kjer so dobri trenerji, ob morju (smeh).

 Kako pa usklajuješ življenje profesionalnega športnika in študij?

Študijske obveznosti sem malo potisnil na stranski tir, ampak srčno upam, da bom opravil še en izpit, ki mi je ostal in potem diploma. Želim si in vem, da bom to v tem študijskem letu zaključil.

Ko si še igral v Novem mestu, si imel na tribunah vedno podporo staršev. Zdaj sta oba v Belgiji, a kljub temu te še vedno spremljata. Kdaj se vidite, slišite…

Ja, bila sta na tekmi v Parizu, ki je relativno blizu mesta, kjer sedaj stanujeta, sicer pa ni težav. Vsi prenosi so na televiziji, tako da vesta kje sem, kako igram. O vsem sta na tekočem. To, da sta daleč stran mi ne predstavlja neke ovire, saj se ravno tako slišimo, ko pa prideta v Slovenijo pa se vedno potrudim, da pridem jaz domov, ali pa starša v Celje.

 Pogrešaš matični klub, soigralce, dvorano, garderobo v Marofu in vzdušje s fanti ?

Tudi v Celju je vzdušje sproščeno, po tekmi nas čaka hladilnik (smeh). Ravno tako, kot v Novem mestu gremo tudi tukaj s soigralci na kakšno pivo, dve, se družimo. Je pa res, da sem bil s fanti v Krki skupaj že od malega in sproščenost je bila malce drugačne, kot tukaj. Še vedno moram nekako zbirati besede, kaj bom komu rekel, da ga nebi užalil, kar se pri fantih v Novem mestu ni bilo treba bati, saj smo bili res kot bratje in ni bilo nikoli nobene zamere. Drugače pa zelo pogrešam klubski kombi (smeh). Veliko smo se s fanti prevozili na relaciji Ljubljana- Novo mesto in to kar malo pogrešam.  Sicer pa redno spremljam rezultate bivšega kluba, s fanti smo na vezi in vesel sem, da smo ostali v stiku. Ko bom imel čas in možnost, jih zagotovo pridem pogledat na kakšno tekmo. Vem pa, da so na dobri poti do končnice za ligo za prvaka in če ne drugače, se srečamo takrat (smeh).

Jim želiš ob koncu najinega pogovora še kaj sporočiti?

Seveda. Želim si, da ohranijo to motiviranost, da ostanejo še naprej taki prijatelji.  Želim jim dobre predstave in veliko zmag, ter polne tribune.