Matej Menger: V rokomet sem se takoj zaljubil

Mladinski ekipi se je na začetku letošnje sezone pridružil 18-letni Matej Menger, ki je pred prihodom v MRK KRKA od rane mladosti »gulil« košarkarski parket pri istoimenskem klubu. Dijak Srednje elektro šole in tehniške gimnazije se je v novo okolje hitro vključil, vrzel v ekipi zaradi številnih poškodb soigralcev pa je visokorasli mladenič zapolnil na položaju desnega krila. V letošnji rezultatsko turbolentni sezoni je na 21 tekmah dosegel 22 zadetkov, kar je zanj, kot je povedal, spodbuden podatek.

Tvoja prva ljubezen je bila košarka. Kako velik je bil zate preskok na rokometno igrišče.

Preklopiti iz košarke na rokomet je bilo lažje, kot sem mislil da bo. Že od malega sem vedno rad hodil na igrišče, na začetku s starši, potem pa tudi sam. Začel sem redno trenirati košarko v tretjem razredu in sem vedno rad hodil na treninge. Ko sem postajal starejši, je moja ljubezen do košarke počasi izginjala. Preprosto sem se naveličal trenerjevega odnosa, načina treningov ter njegovega odnosa do igralcev. Lansko poletje sta me starša vprašala, če bi želel trenirati rokomet. Sprva se mi je ideja zdela malce nerealna saj bi začel trenirati zelo pozno in sem se bal, da svojih soigralcev ne bom ujel. Potem sem si rekel, da bom vsaj poskusil in mislim da se je splačalo, saj sem se takoj zaljubil v rokomet.

Je bilo težko osvojit povsem drugačen način treningov, način igre. Kje si opazil največjo razliko med košarko in rokometom?

Niti ne, zelo hitro sem dojel način treniranja. Za igro sem se pa malo dlje navajal, saj je dosti pravil, ki jih v košarki ni in tudi z motoriko sem imel malce težav.

Kako so te sprejeli soigralci? Se po tem času že povsem počutiš enakovreden član mladinske ekipe?

Mislim, da so me soigralci dobro sprejeli, veliko jih je tudi sošolcev, dobro se poznamo in se razumemo na igrišču in izven igrišča. Ja, počutim se enakovreden član mladinske ekipe.

V tej sezoni ti je trener namenil kar nekaj minutaže, na eni od tekem si se izkazal že kot najboljši strelec ekipe. Kako si se ob tem počutil?

Da, trener mi je, kot je obljubil, namenil vsako tekmo nekaj minutaže več. Na tekmi s Celjem sem se počutil neverjetno. Po tekmi, še nisem čisto dojel kako dobro sem odigral, samo rekel sem si “dobro si igral, zdaj pa samo hrabro dalje sine” ( smeh)  To, da sem bil najboljši strelec ekipe, me ni čisto nič povzdignilo nad druge. To mi je samo dalo voljo do treniranja in veliko poguma za naprej.

Kakšno je sicer vzdušje med soigralci na treningih, v garderobi….imaš kak poseben ritual pred tekmo?

Na treningih se razumemo zelo dobro, veliko se šalimo in se preprosto dobro ujamemo, kar mislim da je glavni razlog za uspešnost ekipe, uigranost in dobre odnose. Posebnih ritualov nimam, ampak poslušam veliko glasbe pred tekmo, predvsem rap.

Sezona gre počasi h koncu, pred vami je le še tekma v Trebnjem. Kaj si se naučil v teh mesecih in ali si zadovoljen s trenutnim stanjem na lestvici ?

V letošnji sezoni sem se naučil veliko, predvsem osnov in tehnike meta, tukaj imam še veliko za popraviti in trenirati. S stanjem na lestvici, tako kot drugi soigralci, nisem zadovoljen, vendar so poškodbe močno oklestile rezultat, ki bi ga lahko dosegli. Se bomo potrudili, da že v naslednji sezoni posežemo po višjih mestih.

Ne smeva izpostavit dejstva, da so tudi tvoji straši odraščali v športnem duhu…

Šport je bil in še vedno je vedno velik del nase družine. Moj oče je igral odbojko in je tudi uradno trener odbojke. Igral je tudi nogomet,  kot bek in vratar. Moja mama je profesionalno igrala odbojko na Slovaškem in kasneje tudi v Sloveniji, v Novem mestu. Brat trenira košarko v KK Krka, sestra pa se ukvarja z odbojko v ŽOK Novo mesto.

Koliko tebi osebno pomeni šport in kje se morda vidiš čez nekaj let ?

Meni osebno šport pomeni vse. Predstavlja mi veselje in si ne predstavljam ničesar, kar bi me bolj veselilo od tega. Vse, kar si želim, je profesionalno igrati rokomet in pripravljen sem trdo trenirati, da to dosežem.